»Mogoče sem si narobe razlagal_a.«
»Saj ni bilo tako hudo.«
»Mogoče sem samo preveč občutljiv_a.«
To so misli, ki se po neprijetni izkušnji pogosto pojavijo prve. Veliko ljudi dolgo ni prepričanih, ali je bilo vedenje, ki so ga doživeli, res neprimerno ali pa mu pripisujejo prevelik pomen. Prav zato številni o svojih izkušnjah dolgo ne spregovorijo.
Dvom je pogost
Diskriminacija ali nadlegovanje se pogosto ne kažeta skozi en sam velik dogodek. Velikokrat gre za manjše situacije, ki se ponavljajo skozi čas. Zato ljudje pogosto dvomijo vase in se sprašujejo:
- Ali bodo drugi mislili, da pretiravam?
- Ali bodo verjeli, da se je to res zgodilo?ž
- Ali bodo rekli, da ni bilo nič takega?
- Ali je to dovolj resno, da o tem sploh spregovorim?
- Ali bodo razumeli, zakaj me je to zmotilo?
- Ali bo kdo mislil, da delam iz muhe slona?
Takšni občutki so pogosti in ne pomenijo, da težava ni resnična.
Ni vam treba čakati na “najhujši primer”
Veliko ljudi misli, da lahko ukrepajo šele, ko pride do zelo resnega dogodka. V resnici je smiselno poiskati informacije ali podporo že takrat, ko vas določeno vedenje začne spravljati v nelagodje ali se ponavlja.
Pogovor ne pomeni prijave
Če se o svoji izkušnji pogovorite s sodelavko ali sodelavcem, prijateljico, mentorico ali mentrojem oziroma s katerokoli drugo osebo, ki ji zaupate, to še ne pomeni, da ste vložili formalno prijavo. Pogovor vam lahko pomaga razumeti situacijo in se odločiti, kako želite ravnati naprej.
Zaupajte svojemu občutku
Vsak človek drugače doživlja posamezne situacije. Če se zaradi vedenja druge osebe počutite ponižano, izključeno ali neprijetno, vaš občutek ni nepomemben. Ni treba, da imate takoj odgovor na vprašanje, ali gre za diskriminacijo. Dovolj je, da si dovolite poiskati informacije ali podporo. Včasih je prvi korak preprosto to, da svojo izkušnjo vzamete resno.